Mittwoch, 3. Oktober 2018

Die Reise nach Peru / Potovanje v Peru


Alma Karlin ist am 24. November 1919 vom Bahnhof Celje aus in die Welt gereist. Sie war auf dem Weg in die Welt und sie konnte sich eine Fahrt mit dem Schiff nach Peru leisten, das war der erste Ort am anderen Ende der Welt (aus Sicht einer Europäerin), an dem sie sich längere Zeit aufgehalten hat. Wie frau es sich vorstellen kann, war im Jahr 1919 Peru gar nicht mal so gut zu erreichen. Johannes und ich sind zwar auch mit dem Zug von Berlin bis nach Frankfurt am Main gefahren und sind dann da erst ins Flugzeug gestiegen, waren 24 Stunden lang unterwegs und mussten zweimal umsteigen, flogen in die Zukunft und dann wieder zurück, sind dann aber doch sehr schnell im Vergleich zu Alma in Peru angekommen.

Alma nahm den Zug aus Celje, fuhr über Triest, machte da einen kurzen Zwischenstopp, weiter über Venedig nach Genua. Bevor es aber mit der Schiffsüberfahrt was wurde, musste sie einige Wochen in Genua bleiben. Auf dem Bahnhof in Genua angekommen, fand sie kein freies Bett in den ansässigen Hotels und musste im Wartesaal der dritten Klasse die Nacht verbringen. Ihr wurden beim Übernachten auf einer Bank, Handtasche und Hut gestohlen, zum Glück hat es aber jemand beobachtet und der Polizei gemeldet.  Sie wurde ahnungslos von einem Polizisten, samt ihrer Sachen, aufgesucht und über das Geschehnis aufgeklärt. Auf der Polizeiwache vermittelten sie Alma an ein Kloster in Genua. Nach einigen Wochen (die genaue Zeit ist im Buch: Einsame Weltreise nicht festgehalten) verließ sie Genua und reiste auf dem Schiff Bologna in dritter Klasse nach Peru.
Alma kam aus einer bürgerlichen Familie und war es nicht gewohnt in dritter Klasse zu reisen, jetzt konnte sie am eigenen Leib erfahren, wie schlecht die Menschen, die in dritter Klasse reisten, behandelt wurden. Ihre Überzeugung, dass jeder Mensch gleich behandelt werden sollte, egal welchen sozialen Status er oder sie genoss, welche Hautfarbe er oder sie hatte und welcher Konfession der Mensch zugehörig war, wurde durch diese Schifffahrt noch kräftiger. 
Nichts desto trotz denke ich, ist eine Schifffahrt viel romantischer, wenn auch zeitraubend. Aber ist es nicht genau das, was es romantischer macht? Du kannst Mitreisende kennenlernen, oder ihnen aus dem Weg gehen, wenn du sie nicht magst, du kannst dich unterhalten, hast ein Bett, in dem du schlafen kannst, du hast viel mehr Platz, du eilst nicht irgendwo hin, sondern die Zeit bleibt gewissermaßen stehen. Wir wären viel lieber mit einem Schiff nach Peru gereist, jedoch wäre die Fahrt viel teurer gewesen, wir hätten, dass dreifache bezahlt, als wir es für den Flug mussten. Sehr gelitten haben wir bei dieser Reise nicht, na ja, Johannes ist ein großer Mann und es gab noch einige Plätze in der Economy + Klasse frei, also schummelten wir ihn noch vor dem Abflug auf so einen Platzt, dass er auch ordentlich sitzen konnte, denn auf unseren Plätzen hätte er den zehnstündigen Flug bis in die Dominikanische Republik nicht ausgehalten. Er bekam auch besseres Essen, mehr freie Getränke und hatte viel mehr Beinfreiheit, also werden wir Menschen auf Reisen noch in verschiedene Klassen gesteckt, wir können es aber auf keinen Fall mit Almas Erfahrung vergleichen, denn der Standard in einer Economy Class heute, ist auf hohem Niveau, jedenfalls viel höher als es zu Almas Zeiten war.  
Alma hatte auf der Bologna Freundschaften geschlossen, was heute, ganz ehrlich, eher unwahrscheinlich ist, weil du im Flugzeug für eine viel kürzere Zeit zusammen bleibst und es da auch nicht einen Salon oder Cafe gibt, in welchem du dich mit den Mitreisenden so richtig unterhalten könntest.  Oder irre ich mich? Ich habe jedenfalls noch nie auf einer Reise im Flugzeug Freundschaft geschlossen, ein kleines Pläuschen ja, aber das wars dann auch schon.

Das erste Mal, dass Alma nicht europäischen Boden betrat, war die Insel Barbados. Die Bologna machte kürzere Zwischenstopps, an denen die Menschen aus und dazu gestiegen sind und Proviant und Reisegut eingeladen worden sind. Alma nutzte jede Gelegenheit, um bei jedem Stopp aufs Land zu gehen und die jeweilige Stadt zu erkunden. Die Bologna lief in vielen Häfen an, unter anderen in Venezuela, Kolumbien, Panama, Ecuador, in Peru in Lima und schließlich in Mollendo, was auch die Endstation Almas war. Von hier aus reiste sie weiter mit dem Zug nach Arequipa. 
Johannes und ich sind in Lima angekommen, reisten mit dem Bus nach Arequipa und hielten für einen oder zwei Tage in Paracas, Ica und Nazca. In Arequipa angekommen, freuen wir uns darauf länger hier zu bleiben und die Stadt so richtig zu erkunden. 



Avtorica: Sara Filipovič



Alma Karlin je 24. novembra 1919 odpotovala v svet iz železniške postaje Celje. Lahko si je privoščila vozovnico za Peru, na drugi strani sveta (z vidika Evropejke), kjer je ostala nekaj mesecev. Peruja v letu 1919 ni bilo tako enostavno doseči. Johannes in jaz sva tudi z vlakom potovala iz Berlina v Frankfurt am Main in naprej z letalom. Potovala sva 24 ur, dvakrat zamenjala letalo, letela v prihodnost in nato spet nazaj, a v primerjavi z Almo sva kar hitro prispela v Peru. 
Alma je z vlakom odpotovala v Trst, nato preko Benetk do Genove, kjer se je vkrcala na ladjo Bologno. V Genovi je ostala nekja tednov, saj je morala počakati, da je lahko kupila vozovnico in da je ladja bila pripravljna na odhod.  Ko je prispela na železniško postajo v Genovi, v hotelih ni našla proste postelje in je morala prenočiti v čakalnici tretjega razreda. Medtem ko je spala na klopi, so ji ukradli torbico in klobuk, toda na srečo je nekdo opazil dogajanje in obvestil policijo. Nevedno Almo je nato na postaji obiskal policist, skupaj z njenimi stvari in ji razložil dogajanje. Na policijski postaji so Almo napotili v samostan v Genovi. Po nekaj tednih je zapustila Genovo in se vkrcala na ladjo Bologna, katere končna destinacija je bila Mollendo v Peruju.
Alma je prihajal iz družine srednjega razreda in ni bila navajena potovanj v tretjem razredu, zdaj pa je lahko spoznala iz prve roke, kako slabo se je godilo ljudem, ki so potovali v tretjem razredu. Njeno prepričanje, da je treba vsako človeško bitje obravnavati enako, ne glede na to, kakšen družbeni položaj uživa, kakšno barvo kože ima, in ne glede na to katere veroizpovedi je, je s to plovbo postala še močnejša.
Kljub Almini izkušnji in zaradi napredka v ladjiskem prometu menim, da je plovba z ladjo veliko bolj romantična kot potovanje z letalom, čeprav traja dlje. Ampak, ali ni ravno to razlog, zaradi katerega je takšen način potovanja bolj romantičen? Na ladji lahko spoznaš sopotnike, klepetaš, se družiš, imaš posteljo, kjer lahko spiš, lahko se tudi izogneš neprijetnim sopotnikom ker imaš veliko prostora in nikamor ne hitiš, saj imaš občutek, kot da se je ustavil čas. Johannes in jaz, sva želela odpotovati z ladjo v Peru, vendar bi potovanje bilo veliko dražje, zneslo bi trikrat toliko, kot pa sva zapravila za let. Na tem potovanju nisva ravno trpela, dobro pa je bilo, saj je Johannes visok moški, da sva našla prosto mesto v višjem kakovostnem razredu zanjga. Ta sedež je bil večji in Johannes je imel veliko več prostora, letalsko osebje na to nisva kaj posebej opozorila in tako je Johannes lahko kar dobro preživel desteurni let do Dominikanske Republike. Ne samo, da je imel več prostora, na izbiro je imel več vrst jedi in pijače, in večjo izbiro filmov in glasbe kot vsi potniki v razredu Economy. Se pravi, da se tudi v današnjem času ljudi deli na različne razrede, vendar tega ne moremo primerjati z izkušnjami Alme, ker je nivo Economy razreda danes na visoki ravni, vsaj veliko višji kot v Alminem času.
Alma se je na Bologni s kar nekaj potniki spoprijateljila, kar je precej malo verjetno danes, ker si na letalu krajši čas in nimaš kavarne ali bara kjer bi lahko ob kavi ali pivu poklepetal in spoznal sopotnike. Ali se motim? V vsakem primeru na letalu še nisem spoznala ljudi, s katerimi bi se zares spoprijateljila. Seveda malo poklepetaš, vprašaš od kod prihaja sopotnik, kam gre, koliko časa bo ostal, se pravi malo smalltalka, ampak v hude filozofske razprave o  življenju se na letalu še zares nisem nikoli zapletla.
Alma je prvič stopila na neevropsko zemljo, na otok Barbados. Bologna se je ustavila v različnih pristaniščih, kjer so se ljudje izkrcali in drugi vkrcali in seveda, da so natovorili hrano in vse potrebno za nadalnjo plovbo. Alma je izkoristila vsako priložnost, da je ob postanku ladje obiskala mesto in ga malo raziskala. Bologna  se je ustavila v številnih pristaniščih, med drugimi v Venezueli, Kolumbiji, Panami, Ekvadorju, v Peruju v Limi in končno v Mollendu, kjer se je Alma izkrcala. Od tod je nadaljevala potovanje z vlakom do mesta Arequipa.
Johannes in jaz sva prispela v Limi, potovala z avtobusom v mesto Arequipa in se vmes ustavila za dan ali dva v Paracasu, Ici in Nazci. Prihoda v Arequipo in dejstva, da bova ostala tukaj malo dlje časa, se veseliva.


Keine Kommentare:

Kommentar veröffentlichen

Vlog #37 Taiwan